8.07-23.07.2010
Jasminka Koncic & Manca Bajec & Meta Kastelic
VITAMIN 3D

Razstava Vitamin 3D je del vsakoletnega razstavnega cikla Prva priložnost, namenjenega predstavitvi ene izmed visokošolskih izobraževalnih ustanov s področja umetnosti. Cikel Prva priložnost je namenjen predvsem mlajšim, uveljavljajočim in še šolajočim se umetnikom; programska platforma, ki v galeriji Simulaker letos poteka drugič, jim tako omogoča pridobivanje dragocenih izkušenj pri vstopanju v galerijski protokol oziroma v svet umetnosti.

Letošnje gostje omenjenega cikla so podiplomske študentke kiparstva z ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje: Manca Bajec, Meta Kastelic in Jasminka Končić podiplomski študij kiparstva zaključujejo pod mentorstvom profesorja Alena Ožbolta.

Iz spremne besede Alena Ožbolta:

Manca Bajec je v prostorski instalaciji z naslovom “Drawing Containment” zasnovala večjo leseno prostorsko konstrukcijo, ki je odprta na dveh stranicah in sestavljena iz številnih običajnih – zbranih in najdenih – predalov. /…/ Kot pove Manca sama, si lahko predstavlja telo kot veliko škatlo, omaro s številnimi manjšimi predali, nekakšen psihološki ali imaginarni zabojnik oziroma »vsebnik«, kontejner različnih spominov, različnih vsebin, preteklih dogodkov, ki vsi sestavljajo kompleksen imaginarij človeka, njegovo imaginarno. Nekakšno trenutno globoko ‘vsebino’ človeka, vendar ne le tistega, kar ima, ‘vsebuje’, se spominja ali poseduje, temveč tudi tisto česar nima, po čemer hrepeni, kar si želi ali pa to kar išče. /…/

Meta Kastelic v instalaciji z naslovom »Much, too Much…« uporablja in kombinira različne materiale in snovi in tehnike (sladkor, voda, akril na papirju, video). Pri njenem delu, ki se v postavitvah ponavadi razširja v prostor, gledalec opazi značilnosti »klasične« prisotnosti predmetnosti, ki pa jo s preoblikovanjem in prestavljanjem, z uporabo različnih materialov in slikovnih ali video ekranov in podob avtorica nadgradi v izvirne, osebne in domišljijske prostore. /…/

Jasminka Končić v delu z naslovom ”Lijepom našom” kopira portrete vodilnih hrvaških politikov in jih pomanjšuje, razmnožuje, sestavlja, zlaga in klonira v vzorce ‘narodnega blaga’, prepoznavnega narodnega ornamenta (dekorativni vzorci v pravilnih simetričnih oblikah), in jih nato s pomočjo digitalnega tiska odtisne na blago, tekstil ter ročno šiva v različne avtohtone hrvaške narodne noše. /…/ Gre za močno sporočilo in radikalno politično delo, ki je (na daleč) ustrezno, običajno lepo in tradicionalno, od blizu pa postane čudno, okuženo, ‘abnormalno’ in grozljivo. Ali kot pravi avtorica sama: »s pomanjševanjem in dekorativnim zlaganjem portretov hrvaških politikov ironiziram nesorazmernost izrečenih velikih domoljubnih parol v odnosu do njihovih problematičnih konkretnih del in njihovo problematično »brigo« (skrb) za »zemljo« (domovino, državo), ki jo vodijo.«

 

Posebna zhvala gre Alenu Ožboltu ter Almiri Sadar, ki sta pomagala pri realizaciji projekta.