5.05-21.05.2006
Uros Weinberger
Transsubstanciacije

Slike Uroša Weinbergerja, ki tvorijo cikel z naslovom Transsubstanciacije, so večplastni slikovni organizmi, ki dopuščajo vzporedna branja in vključujejo širok razpon raznolikih referenc. Napajajo se v tradiciji zahodnoevropskega slikarstva, pri čemer avtor njene poglavitne formalne problemske sklope, kot so organizacija slikovne površine, perspektivične sheme, gestualnost, problematizacija materialne dimenzije slikarskega nosilca itd., povzema na širokopotezen način. Svoje zgodovinsko in teoretsko znanje združi z osebno občutljivostjo in oblikovno inventivnostjo. Platna naseljuje z refleksijo, čustvi in različnimi stanji zavesti, ki tvorijo vibrirajoče energijsko polje, to pa med deli in sprejemnikom vzpostavlja komunikacijsko napetost.

Značilnost njegove slikarske prakse je intenziven kolorit ter gradnja kompleksnih likovnih struktur z nalaganjem bogatih barvnih nanosov. Eruptivni izlivi barvne magme ter energična poteza, ki zareže globoko v telo slike, podeljujejo njegovim podobam izrazito ekspresiven značaj. Platna so poudarjeno materialna, vendar se ta materialnost razprši v optičnih učinkih, v plastenju nanosov barve, ki proti površju postajajo vse bolj prosojni. To postavi materialnost, kot bistveno določilo »modernistične« slike, pod vprašaj. Dinamika slik je določena z dialektiko materialnega in nematerialnega. Energija slike, ki izhaja iz optičnih učinkov, prevlada nad njeno snovno prezenco. Snov preide v duhá – »transsubstanciira«.

Transsubstanciacije so zasnovane iluzionistično, vsrkavajo pogled v globino, vodijo ga k odstiranju podob, ki so za podobami, za tem, kar neposredno zaznavamo kot površino, prekrito z barvami, med seboj razporejenimi v določenem redu. Iluzionistično poglabljanje in prodiranje v slikarski prostor sega daleč čez poploščeno danost slikovnega nosilca.

Weinberger se osredotoča na preverjanje postopkov vizualizacije nečesa, kar nima nujno svojega ekvivalenta v pojavni resničnosti, temveč se formira v slikarjevi zavesti in njegovem doživljanju pojmovnih kategorij, h katerim ga napeljujeta tako zgodovina kot introspekcija. Struktura Weinbergerjevih del je zato dvojna; mogoče jih je razumeti kot figuralno vizijo ali pa kot materialno strukturo potez na nosilcu. Vzpostavljajo avtonomne entitete z lastnimi pomenskimi implikacijami in perceptivnimi značilnostmi. Gre za mnogoplastne celote, katerih razmerja gledalca angažirajo in vključijo v napeto interakcijo.