3.08-26.08.2017
Živa Božičnik Rebec
Topical Applications

Ne joči, puder

Nekoč je bila kronologija, čeprav ravno prek »nekoč« vztraja še naprej, in, kronološko gledano, se je izraz application nekdaj nanašal predvsem na nanos. Nanos barve, recimo, nekoč je bilo tudi slikarstvo. Ali nanos šminke ali pudra, nekoč je bil Baudelaire, a ne le nekoč. Baudelaire oziroma Slikar modernega življenja, ki naj bi iniciiral moderno umetnost (mejniki aka threshold phenomenons vselej potrebujejo svoje maskote). Reči ji gre moderna raje kot sodobna, zato da bi bila poudarjena ta modnost v modernosti, ta hajp v hyperstition. Ali z Baudrillardom: »Soočen s pretnjo, ki jo je umetnosti predstavljala trgovska, vulgarna, kapitalistična, oglaševalska družba skupaj z novim popredmetenjem v smislu tržne vrednosti, se ji Baudelaire, namesto da bi branil tradicionalni status umetnine, že od samega začetka zoperstavi z absolutnim popredmetenjem.« Popredmetenjem? Abstrahiranjem, more like. Baudelaire si naličeni obraz že zamišlja kot abstrakcijo, pri čemer si pomaga z metaforo kipa: »Le komu ne uspe videti – če se omejimo na tisto, čemur se danes običajno reče ličila –, da je smoter in rezultat rabe riževega pudra, ki jo nedolžni filozofi tako bedasto anatemizirajo, v tem, da skrije vse madeže, ki jih je narava tako nezaslišano raztresla po polti, ter ustvari abstraktno enotnost teksture in barve v koži, katere enotnost … človeško bitje nemudoma približa kipu, z drugimi besedami, božanskemu ali večvrednemu bitju?« Vsaj od Pigmalionove Galateje, oživljenega kipa slonokoščene polti, imajo najlepše ženske na svetu približno isto formacijo. V našem času Baudelaire govori o androidu ali fantomskem flesh-techu aka videomesu ali liberalno-univerzalistično-globalističnem dronu, vsekakor pa o Angelini Jolie. Ob njujorški premieri TV filma The Normal Heart (sic!) se na njenem fotografiranem čelu, licu, bradi, dekolteju manifestira skrivnostni beli madež. Ne gre za še en preemptivni ukrep v slogu njene mastektomije, ki ji je zamenjava razbitega stekla na iPhonu nekako analogna, temveč za nekaj drugega. Kot pojasni urednica lepote ameriške Marie Claire Jess Lacey: »Pudri, ki se jih uporablja za fotografijo gibljivih podob, so osupljive formule, ki svetlobo odbijajo z kože, da je ta pri visoki resoluciji videti brezhibna. Super za filme, toda potisni ji fotografsko bliskavico v obraz in vsi pigmentni delci se bodo z njenega obraza lesketali kakor drobna zrcala, da bo videti, kot bi jo napadel oblak smukca.« Če Walter Benjamin govori o tem, da je narava, ki govori kameri (in ki se skupaj z njo vzpostavlja), drugačna od tiste, ki govori očem, je tu mogoče govorititi o tem, da je narava, ki govori kameri, drugačna od tiste, ki govori fotografskemu aparatu z bliskavico. A le kakšna bi mogla biti narava vseh teh narav? Filmski režiser Robert Bresson, ki je med Boga in marioneto še vedno vstavljal antroposrednika, akoravno mehaniziranega, in ga instalacija PVC WALL, ki jo gre podnasloviti z »eter veje, koder hoče«, nekako priklicuje, bi pogovor med aparaturama slišal takole: »Kako nenavadno, kajne, da je človek človek?« Toda mar zdaj ne zveni bolj takole: kako nenavadno, kajne, da je narava naprava?

Nekoč je bilo 20. stoletje, v katerem je bila paradigma groze še krvavi madež, ter v njem Benjaminova One-Way Street kot križišče treh alinej:

  1. a) Kaj navsezadnje dela reklamo tako superiorno nad kritiko? Ne tisto, kar pravi rdeča električna pisava – temveč ognjena luža, ki jo zrcali na asfaltu.
  2. b) Izraz ljudi, ki se sprehajajo po likovnih galerijah, kaže slabo prikrito razočaranje nad tem, da tam visijo samo slike.
  3. c) Šele s truplom nastane iz brezdušne bohotnosti pohištva resničen komfort.

Baudelairjeva rožastost zla in Benjaminov projekt pasaž nadaljujeta De Quinceyjevo linijo umora kot ene izmed lepih umetnosti, a tudi umetnosti kot izpopolnjujočega se zločina. Zdi se, da se Živa Božičnik Rebec navezuje ravno na takšno forenzično tradicijo umetnosti. Je kdo rekel tradicijo? Na periferiji – kljub globalizaciji in vpričo ere fragmentacije, ki ji menda sledi –, ne preostane drugega, kot da se na metamorfoze aludira oziroma se jih zaklinja z metaforami. Metamorfoze poliuretana, iz katerega so rokavice GLOVES T 25, ki so videti, kot bi bi padle iz kovčka forenzika-serijskega morilca aka Dexterja aka fenomenološkega aliena, kot bi mu rekel David John Roden. Poliuretan prvi izdelajo Otto Bayer in sodelavci pri IG Farben leta 1937 in je lahko »trd kot steklena vlakna, stisljiv kot pena, odbojen kot guma, lepljiv kot lepilo in nudi zaščito kot zaščitni lak … uporablja se v širokem spektru izdelkov od otroških igračah do letalskih kril.« Metafore kot détournements določenih lokalno dominantnih, torej topičnih pojmov, kakršen je psihoanalitični pojem madeža, od Holbeinove štruce-lobanje do drobne pike na nebu, tj. letala neopraševalca v Hitchcockovem Sever-Severozahodu. Madeža, ki ni brisan, temveč briše in zapolni sliko. TAPE SOUND, pri katerem se sliši zvok odstranjevanja lepilnega traku s plastike, dopolni nekdanji slogan Slovenske filharmonije (ki je sijajen ravno toliko, kolikor je v svoji malomeščanski razkazovalskosti lažen): nič za videti … in nikogar, da bi slišal. Obrat je v tem, da madež postane ravno človeško, vendar ne več madež, ki zamaje realno, temveč le še deklarativno trdovratni madež (a pravzaprav madež trdega vratu) iz reklame za prašek, madež, ki bi ga zlahka odpravil že tisti – zaradi primerjave – vselej šikanirani, bagatelizirani navadni prašek, ki naj bi bil reklamiranemu predhoden, a ki ni menda sploh nikdar obstajal. Pokliči M za madež. Oziroma: pokliči M za Minority Report. Kot bi z nemalo patosa dejal Brecht: kaj je to umor proti predictive policing? Umor človeka ubije, predictive policing ga briše iz slike oziroma ga razgradi in asemblira v pod- in nadsubjektivno. Iz Holbeinovih Ambasadorjev izginejo tako lobanja kot oba ambasadorja. Po Božičnik Rebčevi ostanejo le odtisi, a imajo ti nekam ambivaletni status: še najbolj spomnijo na Philipa Henryja Gossa, ki je deep time več kot štirih milijard let skušal uskladiti s kratko sapo bibličnega časa ter zatrdil, da so bili fosili simulakrsko konstruirani tako, da so videti starejši od 6.000 let. Borges temu sopostavi tezo Betranda Russella, da je svet nastal le pred nekaj minutami in da so bili človeštvu vgrajeni umetni spomini na iluzorno preteklost. Popolni zločin. Zdaj je jasno, o čem sanjajo androidi.

Marko Bauer

_

Živa Božičnik Rebec je leta 2014 diplomirala iz smeri Unikatno oblikovanje- steklo in keramika na ALUO. Tam trenutno zaključuje tudi magistrski študij kiparstva. Je aktivna članica v prostorih Kreativne cone Šiška.

Med drugim je razstavljala na razstavi Next of Skin (Stekleni atrij, Mestna hiša Ljubljana 2017), na razstavi Osebno (Galerija Škuc, 2016), v okviru kulturno-umetniškega dogodka Površina//Odpor na gradu Cmurek (Cmurek, 2015), ter mednarodni razstavi Fashion/Art Toronto (Toronto, Kanada, 2014). Svoja dela je predstavila tudi v različnih tiskanih medijih, na primer v: Europian Glass Context (predstavitev projekta 7/70 in Transience of Human, 2012); Tribuna (objava fotografije umetniškega projekta Bleeder, 2014); Praznine (objava projekta Negativ, 2015) in drugje.

_

Kuratorka: Anja Zver

_

Za podporo se zahvaljujemo:

ALPIN s.p.