22.11-11.01.2008
Borut Peterlin
Striptiz

Fotografije iz Peterlinove serije Striptiz nastajajo v okviru istoimenske rubrike tednika Mladina. Avtor s premišljenim izborom portretirancev ustvarja reprezentativno odslikavo aktualnega slovenskega družbeno-kulturnega trenutka. Ključ izbire motivov in kontekstov, v katere postavlja portretirance, temelji na raznovrstnosti kreativnih, socialnih, kulturnih in medijskih identitet, ki jih predstavljajo izbrani portretiranci. Izhodišče projekta je torej vizualni prikaz sodobne slovenske družbe, ki se verjetno najprepričljiveje kaže prav skozi raznolikost upodobljencev in pomenske dvojnosti umetniško/popularno, elitno/alternativno, urbano/ruralno itn.
Za Peterlinove fotografije sta značilni bogata asociativnost in sugestivnost. Avtor portretirance umešča v slikovite in pomensko večplastne situacije, pogled zgosti na detajle, ki jih beleži in kadrira v pomensko bogate verige. S premeščanjem pomenov, potujitvijo, pervertiranjem, tudi indiskretnostjo, upodobljenčeva osebnost pridobi nove dimenzije, portreti pa na moči prezence, s čimer se bistveno ločujejo od sfabriciranih ateljejskih poizkusov. Za Peterlinove fotografije je značilna premišljena kompozicija, natančna formalna strukturiranost, vendar pa ta umetelnost ne sili v prvi plan, kajti evokativna intenziteta motivov je tista, ki daje seriji izpovedno moč.
Avtor svoje “modele” slači v prenesenem pomenu besede. Njihovo medijsko pojavnost dekonstruira s tem, da poudarja lastni pogled. Podobi tako pomaga, da se osamosvoji, upodobljenci pa se s tem na novo spoznavajo in odkrivajo.

* * *

Odkar obstaja fotografija, obstaja zgodovina. Fotografija je zgodovinski spomin človeštva. Kar se je godilo pred fotografijo, so samo ugibanja. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi imeli možnost dokumentirati s fotografskim aparatom dejanja Kristusa, Julija Cezarja ali Krištofa Kolumba. Mogoče to danes sploh ne bi bili heroji, ki jih častijo spomeniki in cerkve.
Namen fotografije je namreč ponuditi prepoznavanje in zavedanje realnosti.
Zdi se, da je občutek odgovornosti pri raziskovanju tisto, kar določa fotografa, in to se kaže ravno prek prikazovanja novih konceptov za odkrivanje na oseben, subjektiven način. »Odkrivanje« se nadaljuje in je obenem stalnica in iluzija človeka.
Borut Peterlin vse to razume. Do teh spoznanj se je dokopal z reflektiranjem svojih izkušenj in doživetij ob delu. Peterlin je namreč tak, kot je njegova dežela: zavezan, dramatičen, odločen, neodvisen, neutrudljiv, buden. Pravi bojevnik. Vojno je resnično preživel, ta ga je v marsičem označila in hkrati okužila. Tako sta bili zmedenost in dezorientacija za Boruta novi možnosti za samopredstavitev in za vnovično razpravljanje o vsem. Nova možnost za vnovično premišljanje o deželi in njeni izgubi skozi fotografijo.
Vse to je naredil z izrabljanjem največjega daru, in sicer je to zmožnost indiskretnosti. Indiskretnost je najbolj dvoumna lastnost; vsesplošno je razumljena kot pomanjkanje vzgoje in olikanosti, pa četudi izvira iz golega znanja. Samo neobzirnost izpolnjuje tiste poteze in dejanja, ki širijo samovoljno dojemanje.
In Borut to počne, ne da bi se omejeval samo na bistveno. Ravno nasprotno. Na njegovih fotografijah je vedno prostor za detajle, ki niso nujni, subjektivno pa zelo pomembni.
In vedno gre za subjektiven način. Borut ni zadovoljen z naravo, niti s tisto, ki je kontaminirana s človekom. Tako včasih onesnažuje, včasih ustvarja, spreminja, izpolnjuje, razstavlja, zliva.
Kot kreator posreduje k izpolnitvi podedovane želje človeka, da gre prek vida, narave in ponujene usode. In nas vabi k vprašanjem o tem, ali je njegova drugačna vizualna konstrukcija vidna tudi s prostim očesom. Ali se to da naučiti? Sprašuje nas, če je on, ali bolje, če smo mi vsi zares uporabni.

Oliviero Toscani