18.03-1.04.2011
Matija Lapuh
rizomi

S prvo samostojno razstavo v galerijskem prostoru se mladi brežiški avtor Matija Lapuh (1984) loteva nadaljevanja pred leti zastavljenih problemskih izhodišč, vezanih predvsem na presečišče kiparske materije in zvoka.

Postavitev v galeriji Simulaker sestavlja šest polprosojnih biomorfnih objektov iz umetne smole in silikona, opremljenih z različnimi senzorji, ki reagirajo na gledalčevo prisotnost/gibanje v prostoru. Ti objekti, ki spominjajo na nenavadne mehurjaste organske tvorbe, učinkujejo kot receptorji in prevajalniki zunanjih, torej z gledalčevo navzočnostjo pogojenih impulzov. Tako je gledalec tisti, ki sooblikuje in vpliva na kiparsko materijo v prostoru: dinamiko zvočne kulise, katere osnovo predstavljajo posnetki avtorjevega glasu.

Kot pravi avtor, ga pri projektu zanimata predvsem raziskovanje problematike poslušanja kot tudi odnos poslušalca do slišanega glasu oziroma odnos med lastnim telesom in glasom, ki ga ta proizvaja. Ker je ta vržen v nepredvidljivost zvočne igre, ki poteka med obiskovalcem razstave ter objekti, se posledično poraja vprašanje, v kolikšni meri lahko avtorjev glas sploh še reprezentira njegovo subjektivnost oziroma v kolikšni meri lahko obstaja kot neodvisen fenomen, ki za svoje učinkovanje ne potrebuje telesa – ko je torej zaradi svoje breztelesnosti, kot pravi avtor, »nekako vedno bolj pri drugih kot pri meni«.