30.07-10.08.2019
name:
Ping Pong
Mednarodno delujoč umetnik name: v delu Ping Pong premleva fenomen ograjenih državnih meja ter reševanja meddržavnih problematik, ki se pogosto prelevijo v neskončno trajajoče situacije podajanja predlogov, pogojev, ultimatov, pozivov, osnutkov, namigov od ene k drugi partiji na področju državnih, gospodarskih, verskih in bio politik.
Umetnik je s soigralcem 17. aprila 2019 odigral ping pong čez panelno ograjo, ki jo je leta 2017 ob slovensko-hrvaški meji neposredno ob reki Kolpi postavila Republika Slovenija, da bi preprečila ali vsaj otežila ilegalno prečkanje imigrantov.
 
Bilo je leta 1968. Ne maja, aprila. Ne v Parizu, v Lyonu. Antun „Tova“ Stipančić, „zlata levica hrvaškega športa“ in Edvard Vecko, legenda slovenskega namiznega tenisa sta se v igri dvojic v finalu evropskega prvenstva znašla pred nepremagljivim švedskim parom. Slednji na zadnjih dveh svetovnih prvenstvih ni izgubil niti ene tekme. Stipančić in Vecko pa do tega finala skupaj nista niti trenirala. Tova se je spominjal, da sta igrala neobremenjeno, brez pričakovanj, za užitek. Hrvaško-slovenski dvojec je švedsko navezo premagal v treh od štirih nizov, v zadnjem celo z 21:14 in postal evropski prvak.
 
Kakšna je danes dediščina aprila 1968? Sta takrat zmagala Hrvat in Slovenec ali sta zmagala Jugoslovana? Je bila to zmaga dveh republik ali federacije republik? Vsak po svojih zmožnostih, vsakomur po njegovih potrebah, da le nista bratstvo in enotnost postavljena pod vprašaj, bi utegnila odgovarjati takratna oblast. Kajti o tem, da je bila ta ena in edina, ni moglo biti dvomov. Danes, obratno, ne sme biti dvomov, da sta oblasti dve. Kar je slovensko ne more biti tudi hrvaško in kar je hrvaško ne more biti tudi slovensko. A kaj, ko je toliko reči za katere obe oblasti trdita, da so njune in samo njune. Rešitve teh sporov zato ne more biti v njihovi dokončni razrešitvi, kajti s tem bi bilo sporov dejansko konec. Narodne celote oblast ne more ohranjati brez vedno novega postavljanja, fizičnih ali mentalnih, meja. Enotnosti prebivalstva oblast ne more ohranjati brez nenehnega izključevanja tujega (migranti) in lastnega prebivalstva (Romi, izbrisani). Namesto dokončne rešitve, neskončno reševanje.
 
To je igra, ki jo od svojih podanikov terja oblast na obeh straneh meje. Nekoč zmagovalna Tova in Vecko nista več dvojica, niti nista več katerikoli drugi človek, sta le še birokratsko utelešenje vsakokratne oblasti, ki si čez mejo pošilja žogico. Pri tem spoštuje pravila lepega vedenja in igre ne jemlje osebno, saj se zaveda, da v njej, dokler jo igra, ne more biti zmagovalcev. Večinoma jo igra na meji, občasno tudi drugod- v Haagu in zdaj v Luksemburgu. Predvsem pa jo igra neobremenjeno, brez pričakovanj in za užitek.
 
– Anej Korsika
 
 
Igranje ping ponga preko ograje na slovensko-hrvaški meji se morda zdi groteskno. Igrati igro na objektu, ki otežuje nezaželenim ljudem prehajanje meje, domačinom dostop do Kolpe, zavira turizem kot eno redkih industrij Bele krajine, ne nazadnje pa umetno ločuje biosfero in divjadi omejuje življenjski prostor. Vse z namenom, da se prepreči »nelegalno« prestopanje schengenske meje. Ograja ni učinkovita, saj veliko posameznikov in posameznic vsakodnevno prečka mejo, veliko pa jih med potjo umre, ali se jim kaj zgodi med medvedi in Hrvati. Pravzaprav se manj bojijo hrvaških medvedov kot pa državnih organov.
 
Čemu torej igrati igro na objektu, ki je osovražen s strani vseh, verjetno pa je neposredno povzročil tudi več smrti? Ker je vse to igra, pa čeprav prikrita. »The game« je izraz, s katero begunci na balkanski poti imenujejo svoje poskuse prečkanja hrvaške meje v upanju, da bi lahko v Sloveniji zaprosili za azil. Če jih ujamejo hrvaški organi pregona, je »game over«. Obstajajo zanesljiva poročila, da jih le-ti sistematično mučijo. Lani, v Slavoniji, so hrvaški policisti v obraz ustrelili dva dvanajstletna fantka, sodišče pa je presodilo, da je bilo to v »samoobrambi«.
Potem se zgodi »push back« in migrante hrvaški organi vrnejo v Bosno ali Srbijo. In »the game« se začne znova. Na poti v Evropo ima hrvaška meja v tej igri status zadnjega level-a. »Push back-an« migrant tako nima druge možnosti, kot da začne znova.
 
Zadnje leto vračanje migrantov na Hrvaško izvaja tudi slovenska policija, kljub protestom varuhinje človekovih pravic. Slovenski državni organi ravnajo selektivno, birokratsko in manj nasilno, a vendar. Na meji se s pomočjo prevajalca odloči, kdo je legitimen prosilec za azil in kdo ne. Zavrnjene migrante izročijo hrvaškim organom, ki jih pošljejo nazaj na t.i. prvi level. Ograja je ob vsem tem zgrešena investicija, ki zgolj spodbuja nestrpnost do Drugega.
 
–  Miha Turk
 

Na ravni prvih asociacij ter osnovne metaforike Ping Pong reprezentira birokratsko igro med državami Evrope in s tem, ko potujoče ljudi izenači z majhno oranžno žogico ujeto med dva loparja v nenehni grožnji, da pade iz igralne mize (kar je navsezadnje tudi cilj igralcev), obenem uteleša primarno kritiko evropske migrantske politike iz neke, lahko bi rekli najbolj splošne, leve humanistične pozicije. Nedolžni ljudje ujeti v hladno in brezosebno kolesje državnega stroja. A takšna kritika ob svojem izrekanju hkrati vedno že razkriva svojo lastno nemoč. Je šibak klic v daljavo nekega dogajanja, katerega del se nam zdi, da smo, a se obenem tako ne počutimo zares. Je oblika ironiziranja državne prakse, za katero se zdi, da je še poslednji obupan način izraza nestrinjanja. Čeprav se nahajmo znotraj njih in smo ob ujetosti hkrati tudi njihovi aktivni tvorci, so strukture premočne. Kar preostane, je ironično naslavljanje na veliko abstrakcijo Države kot glavnega krivca.

Morda je prav ta nemoč tisto, kar je vsebina tega dela onkraj metaforike. Če gre pri slednji za banalizacijo državne prakse, za ponižanje evropske migrantske politike na igro, ki se jo države gredo med seboj, pa ta igra nekako sovpada z ‘the game’, ki jo igrajo ljudje na poti med Bosno in Slovenijo, a z njo ni identična. Značilnost igre je sistem pravil, ki omogoča njeno ponavljanje v nekončno različicah: je torej sistem razlik in razmerij, ki omogoča neštete permutacije, spremembe in premestitve. To velja v obeh primerih, vendar dejanska sistema nimata nič skupnega. Medtem, ko državna igra poteka med zakoni, uredbami, neuradnimi navodili, političnimi pritiski, policijskimi strategijami in taktikami, javnim mnenjem in raznovrstnimi fantazmami, ki se v njem manifestirajo, poteka ‘the game’ v gozdovih od Bosne do Slovenije med prevozi, rekami, točkami prehoda, skrivališči, bolj ali manj naklonjenimi domačini, hrvaškimi in slovenskimi policisti, njihovimi pendreki, njihovimi izsiljevanji, rezilno žico in ograjami, nasiljem ter izgoni. Čeprav gre za na videz eno in isto stvar, eno in isto igro, je zgodba žogice nekaj povsem drugega kot zgodba loparjev.

Samo dejstvo tega poimenovanja, ‘the game’, ki so ga izumili potujoči, priča o skrajni regularnosti in repetitivnosti tega dela njihove poti, ki jo je proizvedel evropski mejni režim na t.i. Balkanski poti. Vendar ne priča zgolj o objektivno dani situaciji na terenu, ampak predvsem o normalizaciji tega skrajno nasilnega dogajanja tudi za tiste, ki so temu nasilju podvrženi. ‘The game’ je pač zadnja in najtežja postaja pred ciljem in nič več kot to. In podobno lahko rečemo za državno igro, v katero se vpletamo kot državljani: njena banalizacija kaže na normalizacijo dogajanja, s katerim vsaj lokalno tako eksplicitno še nismo bili soočeni. Če smo do nedavnega vsem večjim igralcem globalne politike lahko očitali njihove imperialistične tendence ali rasistične prakse s pozicije precej čiste levo-liberalne politične zavesti (umazane le z nekaj preteklimi napakami), potem je to danes nemogoče. Soočenje s tem je nedvomno težava javne vesti in postopoma lahko spremljamo mehanizme, preko katerih se to težavo razrešuje, tj. predvsem z normalizacijo dogajanja glede prehodov meja in policijskih postopkov. Navidezna kontradikcija med vse večjo militarizacijo meje in lahkoto, s katero lahko mi, državljani, nemoteno igramo ping pong preko mejne ograje, je prav res navidezna – oboje je del enega in istega sistema nasilja in izločanja. Predvsem pa je to zametek neke zavesti (ali raje potlačitve), ki mora biti aktivna v pogojih delovanja takšnih sistemov in za katero se zdi, da je pravkar v gradnji. Neka naša prihodnost ima torej veselo podobo piknikov ob Kolpi, medtem ko se v njej dogaja utapljanje.

– Izidor Barši

Name: je umetnik, ki z različnimi pristopi raziskuje grafitarsko subkulturo in širši kulturni kontekst, v katerem živi. Umetniške projekte, v katerih pogosto problematizira razmerja med ilegalnim in legalnim, podreja formalnemu in vsebinskemu koncipiranju in svojim nekonvencionalnim idejam.

Avtor: name:
Besedila: Anej Korsika, Miha Turk, Izidor Barši
Kuratorka: Anja Zver
Produkcija: KID KIBLA, april 2019
Postprodukcija: Galerija Simulaker (Zavod LokalPatriot), julij 2019