12.10-30.10.2010
Žiga Kariž
Nova politika slike

Žiga Kariž se je v zadnjih letih – tudi ob sodelovanju kolegov umetnikov – loteval projektov, ki se ukvarjajo s problematiziranjem kreativne pozicije avtorja/slikarja kot tudi statusa ter ideologije njegovega izdelka: namesto običajne produkcije slikarskega dela je uporabljal taktike sposojanja oziroma prisvajanja, ali pa je, kot denimo pri Novi politike slike, ustvarjalni akt prepuščal sodelavcem. Njegovo delovanje je treba gledati skozi optiko drugačnega razumevanje slike, ki se je v 90. letih s prevlado digitalnih medijev in novih komunikacijskih orodij vzpostavilo in kmalu zatem tudi prevzelo vodilno vlogo na likovni sceni.

Kariževa izhodišča temeljijo v preseganju in hkratnem problematiziranju modernističnega idioma, ki je v umetnosti 20. stoletja pustil močan pečat: umetnik svojo subjektiviteto vtisne v delo in na ta način ustvari neponovljivo umetnino – slikarstvo je veljalo, kot je pisal Kandinsky, predvsem za izraz notranje nuje ustvarjalca. Na teh osnovah je modernistična umetnina utemeljevala svojo političnost oziroma mitologijo svobodnega, z ničimer zunanjim pogojenega izraza, ki naj bi bil dokaz in porok genialnega uma njenega ustvarjalca. Kariž se prevpraševanja političnosti slike loteva s problematiziranjem in z demistificiranjem motiva in strukture slike kot tudi lastne vloge pri njenem nastanku. Na ironičen in dvoumen način zastavlja vprašanja o tem, kaj je danes politično v umetnosti in s kakšnim jezikom podobotvorja se ta sploh še lahko izraža.

(odlomek iz spremnega besedila)