6.02-28.02.2009
Nataša Košmerl & Uroš Acman
Nataša Košmerl September – Uros Ačman Muzeji

Prikazovanje prizorov iz zasebnega življenja in pogosto narcistične rabe fotografskega medija so že uveljavljen pojav tako v sodobnih umetniških praksah kot v popularni kulturi in oglaševalskih strategijah. Omenjeni dokumentarični avtorski pristop si lahko razlagamo kot simptom dveh nasprotnih, a povezanih tendenc poznokapitalistične družbe. Na eni strani je naša subjektivnost pogojena z vse bolj zapleteno organizacijo vsakdanjega življenja, ki jo z različnimi administrativnimi zahtevami in predpisi usmerja in nadzoruje državni aparat, po drugi strani pa je javna sfera »depolitizirana« v smislu pasivizacije državljanov-potrošnikov, ki odločitve prepuščajo politični eliti, politično dogajanje pa konzumirajo zgolj skozi raven spektakla in TV banalizacij. Prostor avtonomnega delovanja je zato omejen, avtentično doživljanje jaza pa potisnjeno v najbolj intimna območja naših življenj.

Nataša Košmerl in Uroš Acman vsak na svoj način vstopata na območje zasebnega. Dela iz serije September Nataše Košmerl učinkujejo kot avtoričini vizualni dnevniški zapiski. Zaznamuje jih intimizem, introspekcija in preizpraševanje lastne identitete. Lirične podobe krajine in melanholično intonirane upodobitve interjerjev delujejo kot avtoričin arhiv spominov. Podobe avtoportretov in fragmentov iz ljubezenskega razmerja so izrazito osebno izpovedne. Avtoričina čustvena navezanost podeljuje prezenci upodobljenih trenutkov posebno intenziteto. Fotografije izrišejo subtilen avtoričin avtoportret, njeno zavedanje lastne individualnosti in obenem problematizirajo distanco do drugega.

Dokumentiranje lovskih sob v ciklu Muzeji Uroša Acmana se je začelo zaradi avtorjeve fascinacije nad lovci, ki namenjajo ves svoj prosti čas urejanju »privatnih« muzejev, ki so zanje takorekoč »posvečeni« prostori. Avtorjev namen ni obtoževanje lovcev in njihovega (za marsikoga bizarnega) početja, pokaže pa njihov specifičen odnos do narave, ki jo v koščkih prinašajo domov. Osnovna avtorjeva intenca na formalni ravni je tematizacija prostorskega tihožitja, ki mu zgolj z usmerjanjem pogleda podeli poseben simbolni pomen in nove pomenske verige. Podobe interjerjev napolnjenih z lovskimi trofejami, ki jih avtor odslikava s hladnim formalnim minimalizmom, so oblikovni antipod dekorativne preobloženosti motiva. Zaradi omenjenega kontrasta dosežejo fotografije v gledalčevi percepciji učinek grožnje, distance in potujitve. Acmanove lovske sobe reflektirajo nejasni status fotografskega objekta, ki v postmoderni niha med diskurzom in dokumentarizmom, naravo in kulturo ter avantgardo in kičem.