21.03-14.04.2008
Miha Strukelj
Mrežne strukture III

Miha Štrukelj v slikarskih delih iz cikla Mrežne strukture nadaljuje s tematizacijo vprašanj o vlogi tradicionalnega slikarstva in njegovih izraznih možnosti v odgovarjanju na bistvene izzive sodobne umetnosti, v kateri klasično slikarstvo spričo množične reproduktibilnosti in najnovejšega “slikovnega obrata” izgublja nekdanji status oziroma se ta staus bistveno spreminja. Transformacijo slikovnega polja v ekran oziroma digitalno sliko, ki nima več lastne substancialnosti in se kot taka vzpostavlja v paralelnem svetu, obravnava z orodji tradicionalne slikarske govorice. Štrukljeva umetniška strategija tako temelji na preizpraševanju problematike simulakra digitalno generiranih podob, obenem pa ostaja zavezana praksi klasičnega slikarskega nosilca.

Slike iz serije Mrežne strukture III so “simulacija” digitalnega koda v obliki nekakšne rastrske mreže, na katero pripenja motiviko urbanih vedut in naključnih, vsakdanjih prizorov velemestnega vrveža. Zdi pa se, da se v najnovejših delih slikovno polje “poglablja”, s čimer se Štrukelj na nek način odvrača od “sploščenosti” hipnotično praznih spektakelskih podob, prenesenih s TV ali računalniškega ekrana. S tem se zmuzljivega razmerja med realnostjo in fikcijo, kot ga definirajo medijsko posredovane podobe, loteva na zanj nov način. To se kaže predvsem v novih formalnih rešitvah, saj v zadnjem času vse več dela z risbo na transparentnem papirju, ki stopnjuje iluzionistične učinke globine, zabrisane konture in niansirane sivine pa mestnim prizoriščem podeljujejo brezčasne, sanjske dimenzije.

Mrežne strukture III obravnavajo mrežo v kontekstu rehistorizacije tradicionalne slikarske govorice v povezavi s problematizacijo digitalnega načela slike, ki jo ponazarjajo preskoki v sintaksi likovnega jezika in forme, ki jih takšen jezik upodablja. Štrukelj s tem gledalcu vizualizira protislovnost “digitalne ontologije” ter krhkost in negotovost sodobne eksistence.