2.04-5.05.2009
Jože Slak - Đoka
Med snovjo in praznino

Jože Slak – Đoka je eden prvih umetnikov, ki je v slovenskem slikarstvu radikalno prekinil s tradicijo modernizma. Preigravanje in pervertiranje pravil visokega modernizma je morda poglavitna značilnost Slakove likovne govorice že od samih začetkov njegovega likovnega ustvarjanja. Vznemirjalo ga je vse, kar je bilo v nasprotju s strogim kanonom modernizma: narativnost, eksotična in fantazmatska ikonografija, živahen, bleščeč kolorit, uporaba popularnih, medijsko posredovanih podob, kič, dekor, nepredvidljivost, užitek, humor, grotesknost, eklekticizem. Njegova likovna praksa že desetletja prikazuje nečiste, hibridne, pervertirane in ezoterične umetnostne učinke. Zanj značilen je tudi nomadizem in sproščeno citiranje iz zgodovine vizualnih izkušenj.

Slak je še posebej znan po tem, da slika na različne materiale. Leseni, izrezljani formati nosilcev slikovne površine so bili v preteklosti morda njegov najbolj izrazit zaščitni znak. V najnovejšem ciklu slik z naslovom Med snovjo in praznino je naredil korak naprej in na nekaterih delih docela opustil klasični slikovni nosilec. Podoba tako »lebdi« v prostoru. Njena edina materialnost so kromatični nanosi, ponekod intenzivni, gosti, drugod skorajda prosojni – ti delujejo kot hologrami. Dela iz cikla Med snovjo in praznino pomenijo nadaljevanje razvojne linije, ki jo je začrtal z razstavama Slike za slepe leta 2006 v Mali galeriji v Ljubljani (za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada) in Okostja iz leta 2007 v kostanjeviški Galeriji Božidar Jakac. Z njimi se navezuje na temeljni postulat modernistične estetike, na greenbergovski dogmatski formalizem, ekskluzivnost ploskovitega, dvodimenzionalnega nosilca, ki ga Slak zdaj presega celo z njegovo ukinitvijo in ne zgolj pervertira z reliefnostjo, preobloženostjo, haptičnostjo »vizualnih plastik«, s katerimi je v preteklosti združeval obliko in vsebino, nosilec in podobo.

Slakove slike so poudarjeno materialne in neoprijemljive hkrati. Prevladujoči oblikovni elementi na njih so organske strukture, nekakšni miceliji, ki učinkujejo izrazito abstraktno. Avtor abstrakcijo kombinira z realističnimi motivi, npr. s pejsažem, ki ga uporabi kot sredstvo, s katerim predre vizualno opno platna. Krajina je iluzionistična komponenta podobe, ki pa jo zopet zapre z rizomskimi koprenami. Te delujejo kot povrhnjica slike, ki se širi, raste in razsteza. Slak z »abstraktnim iluzionizmom« preizkuša gledalčevo oko in njegovo sposobnost zaznavanja. Zanimajo ga novi načini »gledanja«, ki se jih loteva tako s fiziološkega kot psihološkega aspekta. Širše ozadje njegovega ustvarjanja sloni tudi na nekaterih novejših znanstvenih spoznanjih, z nevrofiziološkimi, biološkimi pojmovanji človeka in spoznavanja in tudi sociološkimi, sistemskimi razlagami ustroja sveta. Zanimajo ga primarni, univerzalni procesi združevanja in ločevanja, ki jih pod vplivom različnih znanstvenih in paraznanstvenih disciplin aplicira na svojo umetniško prakso.

Pri razstavnem projektu z zvočno instalacijo sodeluje sonorična umetnica Hanna Preuss.