29.02-16.03.2008
Bostjan Pucelj
Kraljestvo stevilk

Osnovni motiv fotografij iz cikla Kraljestvo številk so, kot zelo neposredno razkrije že naslov razstave, številke. Avtorjev namen ni obravnava formalnih značilnosti tega primarnega grafičnega elementa niti njegovih simbolnih ali ikonografskih razsežnosti, kar je v zgodovini umetnosti razmeroma pogost pojav. V ospredje svojega zanimanja postavlja številčna zaporedja, ki jih naniza v dva vsebinsko različna konteksta, ki skupaj tvorita zaokroženo celoto. Ta razkriva svojevrsten univerzum številk, ki se kaže v sistematizirani naravi moderne človeške družbe, in sicer tako na ravni medčloveških odnosov kot tudi v organiziranju življenjskega prostora in ne nazadnje v naravi, ki je že v veliki meri onesnažena s sledmi človekove prisotnosti.

Kraljestvo številk je obsežen, velikopotezno zastavljen umetniški projekt, ki je kontinuirano nastajal več let. Prvi del, ki je na razstavi prikazan kot fotografska projekcija, je sestavljen iz niza sto posnetkov ljudi. Druži jih banalno dejstvo, da na svojih oblačilih nosijo dizajnirane podobe številk. Gre za množico brezimnih posameznikov različnih narodnostnih, regionalnih, socialnih, starostnih itd. pripadnosti, postavljenih v različne situacije. Avtorja ni preveč zanimalo, kdo so (večinoma so bili predmet voajerskega fotografiranja) ali kakšne so njihove življenjske zgodbe, kajti zasledoval je le en cilj: zbrati sto »oštevilčenih« ljudi in jih razvrstiti v zaporedje od 0 do 99. Z odločitvijo, da se označijo s številko, so se fotografirani nezavedno uvrstili v avtorjevo zasebno sistematizacijo človeške rase, ki temelji na nekoliko humornem kriteriju številke na majici. Avtor na ta način parodizira fenomen zbirateljstva, tako značilnega za sodobno življenjsko prakso, ki jo v največji meri poganja potrošniška mentaliteta, začenja pa se že v najzgodnejšem otroštvu. Tudi zbirateljska obsesija Boštjana Puclja izvira iz otroštva, v čas zbiranja sličic živali, priloženih čokoladicam, s katerimi je takrat ustvaril Živalsko kraljestvo, ki je »duhovni« prednik Kraljestva številk.

V drugem delu projekta, ki je prikazan v obliki 15 fotografij večjega (1m/1m) in 22 fotografij manjšega formata (24/24cm), avtor zasleduje pojavnost številk v predmetnem svetu. Tu se človeška figura skorajda ne pojavlja. Človekova navzočnost je prikazana predvsem kot posledica njegovih posegov v okolje. Številke so predstavljene kot tujek, ki zmoti naravni red stvari. Predstavljene so sicer tudi lokacije, kjer se nam zdi oštevilčenje samoumevno, večinoma pa takšne, na katerih številke ponavadi spregledamo, ker je njihova prisotnost neutemeljena in s tem na neki način skrita. Te fotografije opozarjajo na dejstvo, da se nasilnost moderne človeške družbe verjetno najbolj nazorno manifestira v civiliziranju narave, v njenem urejanju, ki mu sledi izkoriščanje. Začetni korak eksploatacije narave pa je ponavadi ravno njeno oštevilčenje.

Sodobna dokumentarna fotografija pogosto beleži spregledane, obskurne, bizarno suhoparne fenomene vsakdanjega življenja. S tem skuša udejaniti tisto tolikokrat citirano nadrealistično zapoved, ki govori o brezkompromisno egalitarnem obravnavanju realnosti, kajti vse je »realno«. Umetniška praksa Boštjana Puclja do neke mere sledi tej usmeritvi, saj temelji na fotografskem dokumentiranju banalnosti vsakdanjika, ki skozi princip serialnosti pridobi groteskne, mnogokrat absurdne pomenske dimenzije. Takšni postopki, ki se s potencirano repetetivnostjo fotografa mnogokrat približajo poziciji znanstvenika, se v načelu razlikujejo od prakse fotografov »pripovedovalcev«, ki jih Susan Sontag označi za »moraliste«. Zdi se, da avtorski izraz Boštjana Puclja niha med obema poloma, kajti v Kraljestvu številk je t. i. anekdotičnost dokaj izpostavljena in tudi repetetivnosti, kljub obsežnemu številu posnetkov, ne prižene do tiste skrajne mere – značilne za eksperimentalno konceptualistične poizkuse -, ki v gledalcu zaradi hladne, »znanstvene« mehaničnosti vzbujajo občutja nelagodja in odtujenosti. Vsak posamezni posnetek iz Kraljestva številk namreč lahko stoji tudi sam zase, pripoveduje lastno, partikularno zgodbo, predvsem pa serija kot celota vsebuje satirično, mestoma odkrito humorno noto, ki fotografijam zrahlja njihov kvaziznanstveni značaj.

Kraljestvo številk interpretira sodobno družbo na način opozicij individualno – kolektivno, partikularno – univerzalno, lokalno – globalno, svoboda – nadzor, kaos – red. Ta razmerja reflektirajo antagonizme modernega sveta. Boštjan Pucelj tematizira dejstvo, da sistematizirani, racionalno urejeni družbeni odnosi niso uspeli ustvariti harmoničnega sveta, ki še vedno ostaja le na ravni utopične projekcije. Kontradiktornega razmerja med utopijo in realnostjo, ki je vpisana v temelje moderne družbe, pa avtor ne prikaže z metodami sociološke ali antropološke analize, temveč z osebno avtorsko poetiko. Z njo razkriva lastno fascinacijo nad utopičnim in racionalnim, hkrati pa tudi nagnenje do razkrivanja razpok in nepravilnosti idealistično zasnovanih struktur moderne družbe. Ta je, kljub njeni razumsko utemeljeni konstrukciji, polna protislovij. Avtor svojo obsedenost z znanstvenimi, racionalističnimi formami in strukturami prepleta z njihovim ironiziranim in distanciranim dojemanjem. Modernega človeka in njegovo življenjsko okolje zato razvrsti v inventaren popis, ki postane nekakšna metafora sodobnega sistematiziranega, nadzorovanega, desubjektiviziranega sveta.