9.08-31.08.2007
Francesco Zizola
Irak

Vojna v Iraku, ki poteka že četrto leto, prekaša že skoraj najbolj črnoglede napovedi, ki so se pojavile ob njenem izbruhu. Bila je, in je še vedno, vaja v umetnosti laganja. Nepremišljena od vsega začetka, med njenim odvijanjem se je marsikaj prikrilo, predvsem pa je varljiva v načelih kreposti, znotraj katerih se največkrat upravičuje.

V dolgem letu priprav na vojno, leta 2002, so z lažnimi »novicami« prepričali zahodno javnost – predvsem severnoameriško, v dobršnem delu pa tudi evropsko -, v nujnost takega posega. Ne, oblast Sadama Huseina ni skrivala orožja za množično uničevanje. Ne, ni obstajala nobena pogodba med iraškimi baasisti in Al Kaido. Ti dokazi so danes zapisani tudi med uradnimi poročili ameriške administracije, takrat pa so tistega, ki si je upal podvomiti v pravičnost posega, označili kot zaveznika teroristov.

Kasneje je prišel, pravočasno, čas vojskovanja. In resnica je še toliko bolj ostala prikrita. Dnevno slišimo poročanja o smrtih vojakov, ocena na deset tisoče civilnih žrtev pa je prepuščena na milost in nemilost prostovoljcev. V ZDA je medijem uradno prepovedano poročati o vračanju krst in pogrebih padlih vojakov. Oboroženi upori v prvih tednih spopadov so bili dokumentirani z ene same strani. Neodvisni fotografi, ki so svoje delo skušali opraviti tudi na strani upornikov, so bili posledično obravnavani kot eni izmed njih.

Ampak največja laž so bila načela, s katerimi se je začel spopad. Vojna je že morda podrla diktatorsko oblast, da bi jo zamenjala z demokracijo, vendar je bila vodena z istim orožjem. V Abu Graibu so odrešitelji zamenjali tajno policijo, ampak so nadaljevali mučenja. Dandanes v Iraku svoboda mogoče ni več zanikana, vendar je ogroženo življenje kot osnovna človekova pravica. Okupator je ni sposoben zagotoviti. In Guantanamo bo ostal v spominu dlje kot podrtje kipov Sadama Huseina. Kakršen koli že bo izid, je nepopravljiva škoda že storjena in mi je nismo znali preprečiti.
Očividci lahko storijo samo še eno stvar: dokumentirajo vsak dogodek.

Pietro Veronese
novinar časopisa La Repubblica

FotoPub