16.05-8.06.2008
Roman Makse
Hoditi skozi

Izpovedna moč abstraktne oblike
O kiparstvu Romana Makšeta

V moderni dobi je umetnost s svojo v temelju predrugačeno formo vzpostavile eno, morda najpomembnejšo paradigmo abstrakcije, abstrahirane ali na osnove (brez pripovednih prvin) reducirane oblike. Njena simbolična vsebina je segala daleč onkraj njenega dejanskega označevalnega potenciala. Eden od odgovorov na vprašanje, zakaj je ravno v tem času abstrakcija postala vodilna oblika likovne umetnosti, je v trditvi, da umetnost tako odgovarja in reagira na vizualno nasičenost moderne dobe, ko se pojavi tekmovanje podob na najrazličnejših nosilcih in različnih provenienc. Neizmerna simbolična moč abstraktne oblike v likovni umetnosti je tako »velika zgodba« modernizma, njegov morda najpomembnejši inovativni potencial in verjetno tudi najpomembnejši prispevek umetnosti 20. stoletja.
Tako se je tudi v okviru slovenskega kiparstva v 80. let 20. stoletja pojavila radikalna smer tedanjega plastičnega izraza, ki je kaj kmalu, zaradi svoje izjemne prodornosti, dobilo oznako »novo slovensko kiparstvo«. Poglavitni predstavniki tega gibanja so bili Marjetica Potrč, Jože Barši, Dušan Zidar in Roman Makše, ki so vsak s svojim osebnim pristopom, utemeljenim na natančnem preučevanju teorije sodobne umetnosti in filozofije, prišli do specifičnih, zelo osebnih reinterpretacij abstraktne oblike. Njihov delovanje, ki ga označuje tudi termin »postminimalizem«, je temeljilo na kritični analizi zmožnosti abstraktne oblike, da ponuja referenčno polje, simbolizem in naracijo, onkraj svoje na videz povsem avtoreferencialne oblike.
Kipar Roman Makše je vsekakor eden najbolj profiliranih avtorjev te generacije in tovrstne slogovne usmeritve. Njegovo kiparsko delovanje temelji predvsem na analizi imanentnih sporočilnih možnostih oblike, materiala, barve in prostorske umestitve abstraktnih, zelo kompleksnih oblik. Njihova geometrična, povsem jasno določena abstraktna funkcija je tisto, kar napotuje Makšeta na spraševanje o pomenskih vrednostih, simboličnem značaju in metaforičnih zmožnostih abstrakcije, ki je formalno povsem avtonomna, ločena celo od označevalne funkcije.
Vendar pa je v njej vključena asociativna plast dovolj močna, da v gledalcu vzbudi občutek dvoumnosti, večpomenskosti abstraktne forme. Ta naj bi bila sicer avtoreferencialna, a nas njene oblike, liki, ki jih zarisuje v prostoru, nenehno spominjajo na dvojnost teh oblik, ki so lahko tudi funkcijsko določeni vsakdanji predmeti, dizajnirane oblike, ki razkrivajo svojo funkcijsko vezanost v vsakdanjem svetu ali pa oblikovani interieri, ki v gledalcu zbujajo (kljub vsej odsotnosti figure, naracije ali jasnih simbolov) neke primarne občutke in miselne povezave.
Makše tako »gradi« skulpturo, jo sestavlja iz različnih materialov, in obenem ustvarja prostor, ki nam s svojo primarno sporočilnostjo nakazuje različne pomene, bodisi celic ali samic, bodisi modernistično dizajniranega funkcionalnega prostora, ali pa zgolj abstraktne, formalno povsem jasno določene vizualne konstrukcije, ki na gledalca učinkuje že s svojo vseobsegajočo prisotnostjo v galerijskem prostoru.
V te geometrijsko povsem jasno določane forme umešča Makše na posameznih ključnih točkah instalacije skulpture v klasičnem pomenu, ki v nasprotju z abstraktno obliko geometrijske celote označujejo biološko, naravno komponento znotraj instalacije, ki tako med seboj usklajuje naravne, geometrijske, funkcijsko določene in povsem abstraktne oblike v celoto, katere izrazna moč deluje tako na primarni ravni občutkov in senzibilnosti, kot tudi na asociativni ravni. Ti kipi (v klasičnem pomenu besede) so povsem beli (gre za naravne ali industrijsko izdelane predmete, ki so prevlečeni z mavcem), njihova oblika pa je izrazit kontrast geometrijskim oblikam celote, tako da imamo s tem povsem novo dimenzijo interiera.
Makšetova izrazna moč in izpovednost njegovih instalacij nas tako nagovarja na več ravneh: najprej je tu primarna izraznost abstraktnih oblik; sledi simbolni, le nakazani pomen teh konstelacij in na koncu je tu še celovit vtis, ki ga gledalec pridobi šele v občutenju celovitega prostora oziroma instalacije v njem. Tako nas ta na videz preprosta govorica abstraktnih oblik odvede daleč na področje asociacij, povsem določenih občutkov in simbolov.

Tomislav Vignjević