17.05-8.06.2019
Jana Nunčič, Janja Kosi, Maja Bojanić, Maruša Uhan
Galerija : S02E03

Na razstavi S02E03 v organizaciji študentske galerije 7:069 v prostorih galerije Simulaker se s svojimi deli predstavljajo 4 umetnice šolajoče se na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Umetnice v delih, ki so bila v nekem trenutku del procesa šolanja, na različne načine obravnavajo okolje, v katerem delujejo, in raziskujejo, kaj pomeni producirati umetniška dela.

Razstava je uporabljena kot orodje za iskanje skupnih imenovalcev, raziskovanje interesov in različnih pristopov k delu ter omogoča okvir za preizkus le-teh v kontekstu galerije – okvir za raziskovanje in spoznavanje razstavnega formata, s katerim se umetnice šele dobro srečujejo. Kar je delom na razstavi skupno, je njihovo raziskovanje umetniškega procesa, ki ne rezultira nujno v jasni izjavi, temveč dopušča napake in poskuse, ki morda spodletijo. Odpiranje del proti nejasnemu prostoru, v katerem ni gotovo kaj se bo zgodilo z izhodiščno idejo, je ključno za refleksijo lastnih umetniških postopkov in pozicije. Gledalci tako nismo postavljeni pred jasno začrtane celote, ki sporočajo zgolj eno, temveč pred dela, ki svoja mesta še iščejo in so najbolj uspešna na točki dopuščanja nepredvidljivega.

Maruša Uhan v svojih delih Go Big and Go Home in Issues in Play and Life, ki sta nastali v času, ko je študirala na Nizozemskem, premišljuje o lastni poziciji v okolju, ki ji je tuje in deluje po pravilih, ki ji niso blizu. V videu Go Big and Go Home opazujemo žerjav, ki ga je umetnica najela zgolj za ta namen, pod katerim se giblje skupina ljudi. Žerjav, ki naj bi na višino dvignil določen objekt, a mu je to spodletelo (v video je objekt dodan digitalno), v kombinaciji z nerodnim gibanjem oseb, ki ponavljajo enostavno koreografijo najbolje kot lahko, deluje predimenzionirano, skoraj absurdno. Knjižica Issues in Play and Life, ki je nekakšno presečišče poezije, vsakdanjih pogovorov, dnevnika in teoretskega teksta, podčrtuje umetničino stisko bivanja in njeno prevpraševanje smiselnosti ustvarjanja.

Na drugačen način o lastni poziciji razmišlja Jana Nunčič, ki namenoma oslabi svoje telesne funkcije in postane nefunkcionalno, na pol delujoče telo. V performativnem delu Spanje umetnica vzame uspavalno tableto medtem, ko se zadržuje v galeriji in njeni okolici. Tableta ji počasi odvzema zavest, kar se lahko mestoma prevesi tudi v spanje. Njeno neustrezno delujoče telo predstavlja tujek, napako v javnem prostoru, kjer so v veljavi določene družbene konvencije delovanja in obnašanja. S tem ko lastno telo podvrže negotovemu stanju nekje med budnostjo in spanjem, se umetnica odreče aktivnemu delovanju in nadzoru nad lastnim delom, ki lahko ostane neopaženo.

Poudarjeno pa se s svojim okoljem in procesom dela ukvarjata Janja Kosi in Maja Bojanić. Maja Bojanić v prostorsko-specifičnem delu You can make me w(hole) again odliva napako – vdrtino v zidu razstavnega prostora, ki je posledica odpadanja ometa. Praznino – tisto, kar manjka, začasno zapolni z lateksom, da jo odlije, nato pa »popravljen del stene«, odlepi in pusti ležati na tleh. Tisto, kar prostoru manjka, njegova napaka, tako postane objekt dodan galerijskemu prostoru, materialni presežek, ki napako podvaja in kaže na navidez nevtralne stene galerije, ki naj bi razstavljenim delom zagotavljale kar se da neopazen kontekst. Prizorišče razstave prične skozi intervencijo razstavljati samo sebe.

Janja Kosi raziskuje arhitekturo, podobe in lastne vtise degradiranega urbanega območja Rakova Jelša, ki se tam pojavljajo nenadzorovano in pogosto brez načrtov, ter jim poskuša za nazaj določiti smoter. V njenem delu Manic Dream Pixie Place prepoznava prvotnega kraja ni več možna, saj je vsakršna referenca nanj fragmentirana s prevajanjem oblik, idej in misli. Kraj dela, ki ga umetnica ustvarja s kombinacijo različnih medijev, se popolnoma loči od svojega izhodišča. Umetniško delo ne govori več o kraju, iz katerega jemlje svoj navdih, temveč spregovori o samem sebi, o svojem mestu, ki ni zgolj mesto njegove postavitve, temveč tudi mesto znotraj sistema umetnosti.

Razstava S02E03 razstavljenih del ne poskuša kontekstualizirati s skupno temo, temveč jim dopušča, da preizkusijo teren, na katerem se porajajo, in tako dopustijo naključja, celo napake. To seveda ne pomeni, da je vsa refleksija prepuščena gledalcu in avtoricam ni potrebno prevzeti odgovornosti za lastna dela. Nasprotno – prav s priznavanjem spodletelosti kot konstitutivnega elementa produkcije umetnosti in s preučevanjem lastnega procesa dela lahko avtorice pričnejo z reflektiranjem lastnega mesta znotraj umetnostnega sistema in prevzamejo nase težo odločitev, ki zaznamujejo nastanek vsakršnega umetniškega dela.

Urška Aplinc

_

Jana Nunčič je absolventka dodiplomskega študija slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Leta 2017 je en semester preživela v Pragi na Erazmus + izmenjavi. Končala je Šolo uličnega gledališča pri Ani Monro, deluje v Avtonomni coni Rog in Društvu za cirkuško pedagogiko, obiskuje Via Negativa Labaratorij in se izobražuje za mentorstvo pri RampaLabu. Večino del razvije na rezidencah v tujini; Sdružení Roztoč (Češka), Subpoetics international-Gershom theatre (Ukrajina), Transformatorio 2018 (Italija). Sodelovala je na več na skupinskih razstavah: Utelešenje (Galerija Equrna, Ljubljana 2017), Grad Sevnica – Radogost okno, Festival devet (Beograd, Srbija), Open Research Lab + (Ljubljana). Predstavo Kar Nosimo pa je s skupino Postopoma performirala več kot tridesetkrat.

Medij njenega ustvarjanja je telo, iz katerega izhaja na področjih vizualne umetnosti v povezavi s performativnim raziskovanjem, njenimi dejavnostmi v scenskih umetnostih, cirkuški pedagogiki in gibalnih praksah. V zadnjem letu svoja dela povezuje z novimi tehnologijami, DIY kulturo, videom in zvokom hkrati pa odkriva pomembnost fizične prisotnosti in se z njo uči graditi naprej.

 

Janja Kosi je absolventka magistrskega študija slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je 2016 tudi diplomirala. V času študija je preživela semester na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu. Do sedaj je sodelovala na več skupinskih razstavah, med drugim na APPOINTMENT (Dobra Vaga, Ljubljana 2019), DADDY (2018, G2, Leipzig), Hiša ilustracij 2018 (Layerjeva hiša, Kranj 2018), Abstrakcija je na koncu tvoje cone udobja (Equrna, Ljubljana 2018), Sreča je v knjigah, sreča je v slikanicah (NUK, Ljubljana, 2018), Open Call (Škuc, Ljubljan 2017) in Utelešenje (Equrna Ljubljana 2017).

Izhodišče njene umetniške prakse je slikarstvo, vodilna tema pa tema »kraja«. Skozi poskuse uprizoritve kraja si zastavlja vprašanje o subjektivni podobi, ki si jo o le tem vzpostavljamo in njene relacije do realnega kraja. Te podobe preganja skozi različne medije, preko slikarskega platna v neposredni prostor in spet nazaj. Dejavna pa je tudi na področju ilustracije in animacije.

 

Maruša Uhan je rojena 1994 v Ljubljani. Prvi dve leti šolanja je dokončala na oddelku za slikarstvo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, čemur je sledil prepis in kasneje, julija 2017, zaključek študija na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Od leta 2018 je magistrska študentka kiparstva na ALUO, trenutno pa je na izmenjavi na Kunstuniversität Linz v Avstriji. Svoja dela je samostojno predstavila na razstavi Cyclone Cynthia (Galerija DobraVaga, Ljubljana 2018) in sodelovala na več skupinskih, med drugim: Art on the Edge, (Leeuwarden, Nizozemska 2018), Kolla Festival (Steinfort Mirador, Luxembourg, Luksemburg 2017), It’s not Bami (Gallery Y2, Groningen, Nizozemska 2017) in Mega Cry (Galerie Station Noord, Groningen, Nizozemska 2016). Udeležila se je dveh rezidenc – Antropical (Luksemburg 2017) in Odprti atelje (Galerija DobraVaga, Ljubljana 2018).

Skozi dela je primarno razmišljala o igri, naivnosti in izgubljanju le – te in kasneje o naši postopni transformaciji v družbeno-dobrodošlega trend-hibrida. Kljub razpršenosti medijev, ki jih uporablja, se vrača k občutkom izgubljenosti in površinskosti, težnji po efektivnosti in jasnosti; v kontrapost pa jo odbijajo bizarnosti vsakdana.

 

Maja Bojanić je študentka tretjega letnika kiparstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Leta 2016 je sodelovala pri oblikovanju scenografije za predstavo O, končno je nastopil čas za nov jutri v koprodukciji SŠOF v Ljubljani in Gimnazije Poljane. Sodelovala je tudi pri več skupinskih projektih in razstavah: K nam naj nazaj se vrnejo (Mergentalerjeva ulična galerija, Kranj 2017); inštalacija študentov kiparstva The Absence is Present (Cukrarna, Ljubljana 2017); performans Plinta s Petro Leskovar Grum na otvoritvi razstave Abstrakcija je izven tvoje cone ugodja (Equrna, Ljubljana 2018); Kipaktiv – 19 kiparskih intervencij (Plakatne površine TAMTAM, Ljubljana 2018). Na vrtu Layerjeve hiše je postavila inštalacijo Okvir (Layerjeva hiša, Kranj 2018), v študentskem naselju v Rožni dolini pa kamnito skulpturo Ostanek (Študentska Forma viva v Rožni dolini, Ljubljana 2018). Sodelovala je na delavnici Hands-on/Hands-off z inštalacijo Moj prostor (Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana 2019) in Artist Book (Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana 2019). Deluje kot področna urednica za ALUO pri spletnem portalu Artfiks.

_

Umetnice: Jana Nunčič, Janja Kosi, Maja Bojanić, Maruša Uhan
Kuratorka: Urška Aplinc
Organizacija: Galerija 7:069
Produkcija: Galerija Simulaker