3.09-23.09.2010
Robert Cernelc
ELIPSE

Robert Černelč je eden izmed tistih sodobnih avtorjev, ki ga zanima razumevanje in spominjanje podob; gre za avtorja, ki vizualni zapis še vedno umerja s parametri likovnega, poudarjeno estetskega, pri čemer pa vendar še zdaleč ne izključuje možnosti ter izzivov njegove konceptualizacije ter novih problemskih vidikov, ki se s tem razpirajo.
V zadnjih letih naslikana platna Roberta Černelča se na prvi pogled zdijo kot značilna dela slikarstva s preloma tisočletja: tedaj nadvse aktualno t.i. postmedijsko slikarstvo je bilo zaznamovano s podobami, ki so se ubesedovale s posredovanjem motivov iz množičnih medijev oziroma vsakovrstnih zaslonov/ekranov, s čimer se je slikarstvo spopadlo s prevrednotenjem novih reprezentacijskih kodov podobe kot tudi njenega statusa in vloge v digitalizirani informacijski družbi. Ne da bi se scela odrekel tovrstnim poudarkom, se Černelč na svojih slikah, kot bomo videli, pomakne še za korak dlje: ob avtorju, ki se enakovredno preizkuša tako na področju likovne kot filmske umetnosti, ne preseneča, da temeljni konceptualni okvir njegove aktualne slikarske etape izvira prav iz združevanja in rekombiniranja določenih reprezentacijskih prvin iz obeh ustvarjalnih panog – torej filma in slikarstva.

Naslov njegove razstave – Elipse – aludira na utečen termin s področja filmske režije: pri filmski oziroma narativni elipsi gre za časovni odsek, izločen iz neposredne pripovedi; gre za režiserski prijem, ki gledalčevim očem odmakne del dogajanja, pri čemer je potek le-tega pripuščen gledalčevemu razumu oziroma domišljiji. Marsikaj na Černelčevih monumentalnih črnobelih platnih napeljuje na misel, da je bila predloga zanje posneta s fotografsko kamero – a ob načelni pritrditvi takšnemu postopku velja upoštevati dejstvo, da gre pravzaprav za prenos večih zaporednih filmskih sličic v jezik slikarstva. Černelčevi motivi, sposojeni iz filmov (tudi avtorjevih), na ta način implicirajo časovno dinamiko; gledalec ne vidi zgolj enega prizora, temveč njihovo sosledje v zelo kratkem intervalu, zaradi česar naslikana podoba pridobiva značilno kopreno zabrisanosti, megličavosti. Slikar tako skuša uprizoriti potek časa, ne da bi se pri tem posluževal klasičnih naracijskih dispozitivov, kot jih denimo zasledimo pri stripu ali pri starejši umetnosti. (odlomek iz spremne besede)