21.07-15.08.2008
Kadir van Lohuizen
Diamantne zadeve

Kadir van Lohuizen je v devetdesetih letih pogosto delal kot fotoreporter, poročal je o vojnah v Zairu (danes Demokratična republika Kongo), Sierri Leone in Angoli. Te vojne so pogosto označevali za minorne plemenske konflikte, nekakšne ostanke hladne vojne. Toda popolnoma jasno je, da se je dejansko bíla bitka za naravna bogastva.
Uporniki iz Angole in Sierre Leone so nadzorovali večino območij bogatih z diamanti. Izrabljali so jih kot sredstvo za nakup orožja. Tudi vlade so se vpletle v lov na žlahtno kamenje in ime krvavi oziroma vojni diamanti je bilo rojeno.
V tem času je van Lohuizen pripravil že več reportaž o tej temi, čeprav takrat še ni uspel prikazati vseh vidikov trgovine z diamanti ne da bi vzbudil sumničenja upornikov in preprodajalcev. Kmalu so tudi različne skupine pritiska sprožile alarm, ki je pričel vplivati na javno mnenje. Dojemanje trgovanja te vrste se je spremenilo. Industrija pridobivanja žlahtnih kamnov se je podredila zahtevam po sodelovanju in začela izvajati sistem certificiranja, ki je jamčil, da se trguje zgolj z diamanti, ki niso pridobljeni na vojnih območjih. Javno mnenje in potencialna škoda, ki bi jo lahko utrpel ugled trgovine z diamanti, je prisilila večino držav, ki uvažajo in izvažajo diamante, da so konec leta 2002 podpisale Kimberleyov sporazum. Ta je uspešno zajezil tihotapljenje in prisilil industrijo k bolj transparentnemu delovanju. Danes, ko v večini omenjenih afriških dežel vlada mir, je izvor diamantov zopet manj pomembno vprašanje.
Dejstvo, da so delovne razmere še vedno strahovito slabe, pa ostaja. Domačini so enormnim dobičkom navkljub deležni le drobtinic. Rudarske korporacije pridobivajo pomembne koncesije, ki jim omogočajo nadzor nad trgom, domačinom pa je zaradi tega onemogočeno osnovno preživetje. Prisiljeni so zapustiti lastno zemljo z nič ali komaj kakšno odškodnino. Izkopavanje diamantov je vse, kar ti ljudje poznajo; kmetovanja namreč niso vajeni in zanj tudi niso usposobljeni. Lokalno prebivalstvo tako nima nič od bogastva, ki dobesedno leži pod njihovimi nogami. Še več, postali so izobčenci. Vlada vsesplošno socialno razsulo.
Alternativa leži v »pravičnem trgovanju« diamantne industrije, ki pa je tudi pod vse večjim pritiskom. Monopol nad trgom z diamanti že desetletja vzdržuje družba De Beers, ki jo vodi družina Oppenheimer. Vse doslej so prav oni določali cene. Toda svetovne zaloge diamantov so precej obsežnejše, kot se je domnevalo in tudi Izraelci postajajo vse močnejši konkurenti. Nihče ne bi pridobil, če bi trg doživel kolaps in bi cene pretirano padle, kar se, glede na ogromne zaloge, prav lahko zgodi. Tudi verige supermarketov in internetni ponudniki že prodajajo pod tržnimi cenami, še več, izdelujejo se že tudi sintetični diamanti, ki se le stežka ločijo od pravih.
Leta 2004 se je avtor v sodelovanju z nizozemskim Inštitutom za Južno Afriko odločil, da se vrne v afriške dežele in zasleduje pot diamantov od rudnikov do potrošnikov. Rezultat je fotografska reportaža, ki raziskuje tok denarja, razmere, v katerih delajo ljudje, poslovanje trgovcev in se sprašuje, kdo pravzaprav z diamanti zares služi.