21.12-15.01.2007
Nataša Mirtič & Gordan Karabogdan & Nikica Klobučar & The Yesmen & Vuk Ćosić
Ctrl C

Vuk Ćosić, Slovenija
10101010101010.org, Italija
Rtmark – The Yes Men, ZDA
Gordan Karabogdan & Nikica Klobučar, Hrvaška

Opis projekta/razstave:
Projekt CTRL C(kontrol c) je posvečen problemskemu polju kopije, ki je v sodobni umetniški praksi, kulturi in širši družbeno ekonomski konstelaciji postal izjemno aktualen. Skorajda vse sodobne umetniške prakse druge polovice devetdesetih in začetka tega stoletja so močno označene z digitalno tehnologijo in njeno specifiko. Projekt CTRL C govori prav o tem – o umetniški rabi digitalne kopije in digitalnega originala.

Konceptualna osnova projekta izhaja iz Ćosićevega projekta iz leta 1997, ki ga je pripravil za razstavo Documenta X v Kasslu, ko je ustvaril kopijo njenega spletnega mesta, s čimer je vizionarsko tematiziral dandanes vseprisotni razvoj svobodnih oz. prostih pristopov in semplane kreativnosti v digitalnem. Ćosićeva intervencija ni imela zgolj konceptualne umetniške vrednosti, temveč je bila revolucionarna predvsem v kontekstu odpiranja vprašanj o digitalni evoluciji avtorskih pravic. Podobna konceptualna izhodišča uporabljata tudi hrvaška umetnika/aktivista Gordan Karabogdan in Nikica Klobučar, avtorja kontroverznega projekta kopiranja Beuysovega DVD na nedavni razstavi v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti, ki ga lahko označimo za najzanimivejši pojav na hrvaški umetniški sceni v zadnjih letih. Sorodne prijeme v pristopu k problematizaciji statusa umetniškega dela in njegove produkcije – ki temeljijo na digitalizaciji in zamenjavi paradigme originala s paradigmo kopije, na tematizaciji vrednosti in dostopnosti informacije, načinih komunikacije, virtualni ekonomiji (oz. spletu kot največjem nakupovalnem centru), na tematizaciji disperzije lastnine in jezika – gojijo tudi ostali avtorji in avtorske skupine (Rtmark – The Yes Men, 10101010101010.org), ki s svojimi prispevki sodelujejo pri projektu CTRL C.

S tem, ko so umetniki prevzeli tudi vlogo sokuratorjev razstave, pa bodo problematizirali zmuzljv in vse bolj nejasen odnos kustos-umetnik. Omenjena relacija je v času interneta namreč zašla v nov, zapleten odnos.

Ctrl C

Izhodišče projekta
Vprašanje o kopiranju in razmnoževanju kot legitimni umetniški praksi se je z Duchampom, Benjaminom in Beuysom zastavilo že v prejšnjem stoletju. Pojav interneta je tematiko digitalnega originala in digitalne kopije na dramatičen način postavil v središče aktualnih umetnostnih in tudi gospodarskih trenj.

Reakcija družbe
Enostavnost izdelovanja duplikatov danes ne predstavlja več osvobajajočega orodja za umetniško ustvarjanje, temveč se izkazuje za glavno točko konflikta med gospodarskimi interesi in interesi družbe. Tradicionalisti v boju za intelektualno lastnino nam želijo spodmakniti gigante izpod nog.

O razstavi
Razstava Ctrl C prvič na enem mestu predstavlja projekte osredotočene izključno na umetniško relevantnost digitalne kopije. Pričujoča dela s svojim jezikom ne-originala izražajo zelo konkretno kritiko okoliščin v svetu umetnosti in v širši družbi. Vsa dela, ki so predstavljena na razstavi, so v času nastanka izzvala škandal (avtorjem pa prinesla nekaj slave).

O galeriji
Novo mesto izkorišča položaj na polovici poti med dvema močnima kulturnima epicentroma, ki ne komunicirata. Izbor umetnikov na tej razstavi je narejen tudi v podporo relejni funkciji Galerije Simulaker.

Dela
Projekt CTRL C tematizira umetniško rabo digitalne kopije in digitalnega originala skozi raven pregledne razstave. Predstavljena dela imajo diskurzivno naravo, ki so realizirana kot umetniški dogodek z elementi spletne umetnosti, softverske umetnosti, hektivizma in intermedijskega performansa.

Vuk Ćosić, Slovenija
Documenta X Done 1997
Slovenski spletni umetnik/hacker Vuk Ćosić je krivec za eno najodmevnejših »kraj« na področju svetovne sodobne umetnosti. Z njo je vnesel nemalo ogorčenja med deskarje na spletu in vznemirjenje v umetniške kroge. Kar je storil, je to, da je ustvaril popolno kopijo spletne strani Documenta X, velike umetnostne manifestacije, ki se vsakih pet let odvije v nemškem Kasslu. To dejanje, ki ga je naznanil le nekaj ur pred zaprtjem uradne Documentine spletne strani, sicer še ni bilo sankcionirano kot kršenje avtorskih pravic, je pa nezanemarljivo dejstvo, da se je »avtor« lotil »kritike spleta skozi neposredni angažma«.
Ukradena verzija je na voljo na naslovu:
http://www.ljudmila.org/~vuk/dx/

0100101110101101.ORG , Italija
Serija kopij (hell, teleportacija, jodi) 1997
http://0100101110101101.org/home/copies/
Leto 1997 je bilo za skupino 0100101110101101.ORG prelomno, kajti tega leta so prvič uporabili copy-paste strategijo – uporabo »ponaredka« v digitalnem formatu. Tega leta so kopirali in podvojili tri spletne strani: Hell.com, Art.Teleportacia.org in Jodi.org. Šlo je za popolne podatkovne duplikate, brez pomena, brez teoretiziranj. Hell.com je takoj zagrozil z mednarodno kazensko tožbo zaradi kršenja avtorskih pravic. Svetovni tisk (The New York Times, Le Monde, Britannica, Haaretz) je kmalu ugotovil, da v prijaznem svetu net.arta obstaja organizacija, ki je posvečena sistematičnemu podvajanju, ponarejanju in sprevračanju identitet. Omenjeno spoznanje je sprožilo val polemik o »komercializaciji spletne umetnosti«, avtentičnosti, avtorskih pravicah in naravi digitalne umetnosti kot takšne.
»Pravilo svobodnega pretoka informacij je pogoj, ki omogoča delovanje tudi računalniku in programom: binarni kodi se premikajo v skladu s tem pravilom – gre za edino možno pot, ki omogoča uporabo njihovih kompleksnih funkcij. Računalnik brez prostega pretoka informacij preprosto ne bi deloval. Copyright je dolgočasen.«
Omenjene tri kopije še vedno obstajajo na spletni strani 0100101110101101.ORG: simbolizirajo digitalni spomenik načelom, po katerih deluje internet.

Rtmark – The Yes Men, ZDA
Gatt.org 1999
www.rtmark.com
Najznamenitejša potegavščina, ki so si jo privoščili The Yes Men, je postavitev »popravljene« spletne strani WTO (Svetovna trgovinska organizacija) na naslov gatt.org. Na lažno stran je kmalu začela prihajati elektronska pošta zbeganih obiskovalcev, vključno z vabili, da naj kot predstavniki WTO, gostujejo na različnih elitnih prireditvah. The Yes Men so vabila sprejeli.
Kupili so si nove obleke in na predavanjih spodbujali korporacije, da naj kupujejo volilne glasove neposredno od volilcev. Trdili so, da je bila ameriška državljanska vojna izguba denarja, kajti dežele tretjega sveta danes zadostujejo ameriškemu povpraševanju po sužnjih. Na predavanjih so med drugim trdili tudi to, da bi morali ljudje poslušati WTO in ne preverjenih dejstev.
Njihova izvajanja so med poslušalci naletela na izjemno pozornost in odobravanje.

Gordan Karabogdan in Nikica Klobučar
Enigma objekta 2005
http://www.enigmaobjekta.com/
Leta 2005 je bila v zagrebškem Muzeju suvremene umjetnosti postavljena razstava »Enigma objekta«. Gordan Karabogdan in Nikica Klobučar sta, nezadovoljna z prezentacijo Beuysovega dela na tej razstavi, za 45 minut »ukradla« razstavljeni DVD, ga prekopirala in nato vrnila. To je bil njun »komentar« na konvencijo sistema umetnosti in rutino razstavljanja umetniških del. Neprimerna prezentacija v muzeju je namreč izkrivila naravo Beuysovega dela, ki vključuje neposredno komunikacijo z ljudmi in spodbujanje dialoga. Čeprav utopistične, so Beuysove ideje o socialni skulpturi po njunem mnenju še vedno zelo aktualne. Prekopirani DVD sta v študijske ter za namene spodbujanja dialoga med zainteresirano publiko brezplačno distribuirala. S tem sta zapustila udobno pozicijo, ki jo zagotavlja delovanje znotraj umetnostnega sistema, prestopila mejo in povzročila kolizijo pravnega in umetnostnega sistema, ki sta sicer tesno prepletena.
Njuno dejanje je umetniško delo – komentar, ki vključuje akcijo presnemavanja in brezplačne distribucije DVD-ja, izdelavo spletne strani in prevzem odgovornosti za storitev kaznivega dejanja.
Zaradi te umetniške akcije sta avtorja v kazenskem postopku z obtožbo kraje, kršenja avtorskih pravic in nepooblaščene distribucije dokumentarnih filmov o Josephu Beuysu (»Beuys in America«, 1974.; »I like America and America likes me«, 1974.; »Joseph Beuys: Videoviewed by W. Sharp«, 1975; »Kapital«,1980.)