22.10-29.10.2014
Bojan Meserko
Brez besed

Bojan Meserko, Brez besed I

Te slike (literatura, glasbene kompozicije) posvojimo, ponotranjimo , ponovno jih dematerializiramo in sedaj jih nosimo v sebi. Se jih spominjamo, (ne)pričakovano nas neki dogodki, situacije in stvari v vsakdanjem življenju asociirajo na ta enkratna doživljanja iz naše preteklosti. In ne vemo, ali želimo te slike še enkrat videti, te knjige še enkrat brati, to glasbo še enkrat slišati, ali pa bi mogoče raje ohranili to iluzijo, ta večni plamen in ogenj že doživetega nedotaknjen in nanj ne bi dodajali novih polen ob »drugih branjih« slik, knjig in glasbe, ker bi ta lahko ogenj zadušila in pogasila.

… (a) če je v slikah umetniški ogenj, katerega žar in svetlobo smo začutili, ko smo te slike videli, jim tudi pravi ogenj ne more škoditi. Namreč: to primarno arhetipsko toplino začutene bližine bomo celo življenje nosili v sebi. Neuničljiva je.

iz spremne besede, Milan Pirker