28.09-28.09
Score 31-33: Iz raz padanja v večnost

19.00-21.00 (postavitev poteka v dveh povezanih sklopih po 60 min s 5 min premorom. Obiskovalci lahko prosto vstopajo kadarkoli in oddidejo kadarkoli, saj je performans namenjen tudi ogledu vizualne razstave)

Idejna zasnova: Radharani Pernarčič

Avtorja in izvajalca: Srečko Jorš & Radharani Pernarčič

_

Radharani Pernarčič in Srečko Jorš v okviru krovnega umetniško-raziskovalnega projekta NA STALNEM NASLOVU NAJINEGA POČETJA že vse od leta 2013 kontinuirano raziskujeta različne teme in performativne formate. Njune vizualno- in zvočno-performativne postavitve/uprizoritve so se odvile že na najrazličnejših prizoriščih (Novi Sad: Muzej sodobne umetnosti; Ljubljana: MotaTočka, atrij studia Premik, Studio Vitkar, Poligon-Tobačna, Cirkulacija2, Španski borci, Galerija Jakopič itd.)

 

Score No. 27-29: IZ RAZ PADANJA V VEČNOST se je prvič odvil v okviru retrospektivne razstave Toneta Lapajneta v Galeriji Jakopič, se v preoblikovani obliki ponovil na otvoritvi kolektivne razstave Etikete v atriju Goga, tokrat pa bosta ustvarjalca pod istim naslovom izvedla ponovno predelan performans v galeriji Simulaker. V osnovi njuna performativno-vizualna postavitev raziskuje različne pokrajine v širši navezavi s kiparstvom, tokrat pa se spusti v relacijo tudi z drugimi vizualnimi deli. S tem, ko performerja  preusmerita pozornost z gibanja-v-prostoru na gibanje-v-času, vzpostavita kontemplativni dogodek, ki prej spominja na nekakšno »kinestetično razstavo« kot pa na plesno predstavo. S počasnim in subtilnim gibom zgradita nevsiljivo, a otipljivo atmosfero, ki obiskovalcem bodisi dopusti, da ju med ogledovanjem preostale razstave zgolj ošvrknejo kot enega izmed eksponatov, bodisi jih povabi, da obsedijo in skupaj z njima padejo v trajanje. Ravno v (vz)trajanju pa se začnejo postopoma odstirati raznoliki zaznavni sloji in imaginativni prostori tako njunega performansa kot razstavljenih vizualnih del, s katerimi komunicirata.    

Sprva le navaden prizor dveh figur, nekoliko zdolgočaseno mečeta kovance v vodo. Vsake toliko kdo izmed njiju reče kak nepovezan stavek – ne veš, ali bolj sam zase ali drugemu. Celotno dogajanje ne sledi linearni narativnosti, temveč se odvija postopoma in z močno meditativno noto. Tekom performansa se bolj ali manj opazno menjajo in prepletajo različni modusi bivanja: z drobnimi spremembami pozicij, performativnega stanja in dialoga njun imaginativni svet prehaja od dveh figur/skulptur in njunih notranjih življenj, do dveh subjektov, ki za skulpturo pozirata ali pa se te izkušnje spominjata za nazaj. Od »klasične« perspektive, vezane na figuro, nato preideta tudi na utelešanje samega materiala, ki se vselej nekako obnaša (poka, razpada, se nariva, gnete, zvija), ter drugih bolj abstraktnih komponent (prostor-skost, tekstura, struktura itd.), z namenom, da bi zaobjela notranje pokrajine razstaljenih del okrog njiju. Slednjič pa ju lahko vidimo tudi kot zgolj dva obiskovalca, ki sta se potopila v določen razstavni eksponat. Proces poteka v poljubne smeri:  dva živa lika, ki vse bolj »kamenita«/«lesenita« v skulpturo ali pa skulpturi, ki razkrivata vse več notranjega doživljanja. Performerja se obenem poigravata tudi s predstavnostjo o prostoru, kjer se nahajata: sta čisto majhna v neki vitrini, napol izdelana in pozabljena v ateljeju, krasita neko mestno fontano, sta zaenkrat zgolj skica?