15.05-5.06.2015
Zora Stančič
Senca same sebe

Foto: Zora Stančič

***
o razstavi

Sence kot eden primarnih pojavov v zgodovini človeštva vznikajo v polju podob že od začetka umetnosti. Rimski učenjak Plinij Starejši je v svojem Naravoslovju zapisal, da se je z obrisom sence rodilo slikarstvo. Mogoče presenetljivo, se je umetnostna zgodovina temu pojmu izogibala in je senca ostala v domeni antropologije. Sence so bile zahodni civilizaciji vedno podobe grozljivega in grdega. Izvorom tega odnosa je slediti do starih Grkov, ki so senco primerjali z dušo umrlega oziroma kjer je bil svet senc svet mrtvih. Senca ostaja vpisana v naš imaginarij kot tisti nejasen, pridušen prostor, kjer sanje in domišljija zaživijo in kjer se človeku porajajo tesnobne podobe. Kljub negativnemu prizvoku pa ji pripada konstitutivna vloga pri razvoju naše zavesti. Pogled na senco je bil namreč vedno pogled na Drugega. Tudi z njenim obstojem se je vzpostavljal naš Jaz.
Zora Stančič se v razstavi Senca same sebe skozi video ter serijo grafik z matricami loti sveta senc. Zanimivo izbiro tehnike »belo na belo« lahko razumemo kot poklon Maleviču (Beli kvadrat na beli podlagi) ter kot poziv obiskovalcu, da delu pristopi; Da od blizu zasluti različne beline ter premisli o naravi medija. Odnos med grafiko in senco je pomenljiv. Namreč, kaj je odtis, če ne tisto Drugo umetnosti? Drugo, ki se sicer razlikuje od umetniškega dela, a je hkrati predpogoj za njegov obstoj; Ravno tako kot je senca za našega. Tudi odtis, vse od tistih prvih iz prazgodovine, je bil predmet preučevanja antropologije. Čeprav so Zorina dela nastala v drugem času in prostoru, lahko v antropo- in zoomorfnih oblikah prepoznamo arhetipske vzorce ter isto elementarno oziroma univerzalno moč, na kar je že v Albumu opozorila Nadja Zgonik.
Glavno izhodišče razstave je video Dum spiro spero (Dokler diham, upam), narejen v aktualni maniri »anonimnega« prikazovanja oseb s snemanjem v kontra luči ali z naknadno manipulacijo vidne ali zvočne podlage. Rezultat so nejasne in zamegljene podobe, ki jih lahko označimo za sence. V zagotavljanju posameznikove zasebnosti in dostojanstva, ni zabrisana le njihova identiteta ampak tudi spolni/starostni/statusni znaki. Pa vendar se zdi, da proces distorzije vedno poseže veliko dlje in protagoniste hkrati oropa človečnosti oziroma jih, v nasprotju z namenom, celo demonizira.
Osebe iz videa pričajo o različnih zdravstvenih stanjih ter soočanju z njimi. Skozi njihove monologe lahko zaslutimo preživete psihične iz fizične spremembe, zaradi česar so postali sence samih sebe. Ravno tako se v njihovih zgodbah zrcali odnos do vprašanj telesa in bolezni v postmoderni družbi. Oseba iz primera 2 tako pravi: »Pa v bistvu ta odtujenost od narave je tud problem, zato ker … ne slišim se«, s čimer odpira vprašanje odtujenosti. To se v današnji tehnološki družbi lahko povezuje s patologijo čutov. Arhitekt Juhani Pallasmaa ugotavlja, da ima v zahodni kulturi vid že tradicionalno primat nad ostalimi »arhaičnimi« čuti. A medtem ko je vid tisti, ki nadzoruje, nas ločuje od sveta, nas ostali združujejo z njim. Po Pallasmi ni naključje, da se občutek odtujenosti pogosto pojavlja ravno v skrajno tehnologiziranih okoljih kot je med drugim bolnica. Tudi ta ustanova je prostor družbenega nadzora, kar se vizualno manifestira v visoki ravni svetlobe, ki ne dopušča zasebnosti in v belini, na kateri se vse opazi. Tisti belini Zorinih grafik.
Zdi se, da ni bilo telo, ob vseh metodah raziskovanja in discipliniranja, nikoli bolj v središču zanimanja in hkrati bolj ločeno od nas samih kot ravno danes. Razstava Zore Stančič odpira alternativni pogled, saj senca tako skriva kot razkriva oziroma ko Zora govori o senci, vedno govori tudi o telesu.

Marina Katalenić

Stoichita Victor I., A short history of the shadow, 1997
Zabel Blaž, Alternativa klasični umetnostni zgodovini, v: Pogledi, let. 5, št. 21, 12. november 2014
Stančič Zora, Album, 1995
Pallasmaa Juhani, Oči kože: arhitektura in čuti, 2007

***
o avtorici
Zora Stančič: Leta 1984 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu in leta 1990 končala specialko za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Študijsko se je izpopolnjevala v Parizu, na Dunaju in v ZDA. Med leti 1992 do 1999 je sodelovala s časopisom Razgledi kot zunanja likovna urednica.
Samostojno razstavlja od leta 1985, sodelovala je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini ter prejela več mednarodnih nagrad. Je dobitnica nagrade Novega mesta in Grand prix-a na Bienalu slovenske grafike na Otočcu leta 1996. Na 23. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani je prejela nagrado San Zanobi. Leta 1999 je na 5. mednarodnem bienalu risbe in grafike v madžarskem mestu Gyor dobila častno priznanje, v Talinu v Estoniji na 12. grafičnem trienalu pa je dobila častno diplomo. Njena dela so v stalnih zbirkah v Albertini na Dunaju, v Fond National D’art Contemporain v Parizu, v Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani in v The Jane Voorhees Zimmerli Art Muzeum v New Brunswick-u, New Jersey, ZDA, Museum of New Zealand Te Papa Tongarewa, (Aukland). Izdala je več knjig umetnic: Album,1995, Revijo, 2000, Nič posebnega, 2007 in Napake 2012. Živi in dela v Ljubljani.