1
»V svetu, ki je bil resnično postavljen
na glavo je resnično trenutek lažnega.«
Guy Debord
Razstavni projekt everydayness Viktorja Bernika problematizira razmerje med realnostjo in fikcijo, kot se manifestira skozi medijsko posredovanost podob. V današnjem času temelji percepcija realnosti na mediatiziranih, neavtentičnih podobah, ki so vse težje berljive, zaradi česar postajajo interpretacije dejanskosti poljubne, podobe pa vse bolj zmuzljive. Everydayness preizprašuje pomen podobe v javni sferi, ki jo določajo oblike množičnih spektaklov in posredovanost izkušnje. Odgovora na vprašanje, katere oblike odpora so v času, ko tradicionalna nasprotja (avantgarda – množična kultura, umetnost – kič, zasebno – javno) nimajo več kulturnega ali političnega vpliva, sploh še možne, Bernik ne daje. Izpostavi pa ga kot torišče razprav o statusu in pomenu vizualne kulture v sodobnem času, v dobi, ki polje vizualnega naseljuje s formami spektakla, paranoje in melodrame. Te ne sežejo do bistvenih problemov sodobnosti, temveč zgolj problematizirajo realnost. Konkretno življenje vsakega posameznika se z njimi degradira v spekulativni univerzum.
Avtor je v projekt everydayness s pomočjo teleprezence vključil dva različna in fizično oddaljena prostora, ki ju povezuje tretji – kiberprostor. Galerija Simulaker predstavlja vtis realne izkušnje, neposrednega življenja. Nakazana je z grobo materialnostjo prostorske strukture: stene, fasada, razpoke, reže, grafiti, plakati. Ta ambient, ki nekoliko spominja na milje pariških predmestij, figurira kot kontrast nedoločenega prostora ljubljanske Kapelice z izpraznjeno formo postavitve. V Kapelici je moč zaznati le zvok in množico utripajočih podob na ekranih, katerih del je s pomočjo internetne komunikacije v realnem času posredovan iz Galerije Simulaker. Scena v Kapelici tako predstavlja fiktivno podobo dogajanja, ki se odvija v Simulakru in se od tam zopet, v obliki medijsko posredovanih podob (ink jet tiska), popačena vrne nazaj.