25.09-10.10.2008
Dirk Heij
Between Past and Future / Med preteklostjo in prihodnostjo

V nizu razstav, ki jih prirejajo slovenske likovne galerije in razstavišča, se srečujemo z različnimi ustvarjalnimi pristopi in spoznavamo nove poglede na likovno ustvarjalnost. V tem sklopu nam novomeška galerija Simulaker ponuja priložnost, da spoznamo kreativne razsežnosti široko razgledanega upodabljajočega umetnika Dirka Heija, ki ga slovenska likovna javnost kljub njegovim kakovostnim likovnim dosežkom žal premalo pozna in ceni, čeprav že vrsto let prizadevno in predvsem kakovostno ustvarja v idiličnem Dragatušu v Beli krajini, kamor se je za stalno naselil leta 1987 potem, ko je prehodil burno pot univerzalnega likovnega ustvarjalca z zaključeno formalno likovno izobrazbo (risbo je študiral na St.Joost Academie v Bredi in diplomiral kiparstvo ter opravil specialko na Instituut voor Kunstnijverheidsonderwijs v Amsterdamu na ugledni likovni šoli, znani kot »Rietveld academie«) in se vseskozi aktivno vključeval v procese sodobnega likovnega ustvarjanja v svoji rodni Nizozemski. 

Kipar Dirk Heij se nam s svojimi deli predstavlja kot izjemno živahen, nikoli mirujoč in domiseln ustvarjalec, ki se tehnično in vsebinsko suvereno izraža v risbi, sliki, grafiki in seveda predvsem v skulpturi. V njegovih delih se srečujemo z žanrskimi prizori, pritegnejo ga prizori iz živalskega in rastlinskega sveta, po značaju je izjemno tankočuten in angažiran, ko se postavi v vlogo socialnega glasnika, zna biti lirik v erotiki, pa tudi romantičen sanjač in svojevrsten mislec. Če hočemo poiskati in preveriti vsebinske in oblikovne opredelitve v ustvarjalnem prizadevanju Dirka Heija, moramo v prvi vrsti njegova dela gledati, videti in doživljati kot dosežke neodvisnega ustvarjalca, ki se je, kljub temu, da je že desetletja odmaknjen od pomembnih umetnostnih središč, razvil v izvirnega in povsem samosvojega upodabljajočega umetnika. 

V izboru skulptur predstavljenih na pričujoči razstavi, ki so le del avtorjevega bogatega ustvarjalnega opusa, so zastopane lesene plastike z poudarjeno naravno strukturo danega materiala, (umetnik se odloča predvsem za lipo, kostanj, črni gaber, hruško, akacijo in smreko), žanrske figure v žgani patinirani glini, suvereno pa se zna izražati tudi v ostalih materialih ter njihovih kombinacijah. Dirk Heij je odličen risar, njegovi dobri risbi pa lahko kot stalnici sledimo pri sleherni umetnikovi stvaritvi izraženi v kiparski, slikarski ali grafični tehniki.  

V likovnih delih Dirka Heija ne bomo opazili ali zaznali negotovosti, ki številne likovne ustvarjalce sili v podrejanje trenutnim modnim in trendovskim usmeritvam, ko poskušajo s sočasno aktualno naravnanostjo bolj ali manj prikriti lastno pomanjkanje ustvarjalne izvirnosti. Že na samem začetku svoje poti je Heij dobro vedel, kaj hoče in na kakšen način bo to izpeljal, zato ni nikoli zašel v resno ustvarjalno krizo, ko je dopolnjeval in nadgrajeval svoj likovni opus tako v vsebinskem kot oblikovnem pogledu. Avtor vidi temeljni in osnovni problem predvsem pri reševanju površine skulpture, saj je njegov občutek za volumen in maso prisoten že v sami oblikovni zamisli, če upoštevamo dejstvo, da je oblika – forma – že sama po sebi prvinska možnost kiparskega izražanja. Površinska obdelava skulpture že od samega začetka bdi nad formo, ki ji bo dala zaključni videz, kar pa seveda nikakor ne pomeni, da mora biti površina virtuozno obdelana, saj v nekaterih primerih ravno hrapava, zmečkana, surova struktura površine sprosti in osvobodi formo.

Avtor svoja ustvarjalna prizadevanja usmerja v iskanje idealne forme, v iskanje takšnega reda, kjer bi bile vse prvine kiparskega izražanja nepogrešljivo na svojem mestu. Njegovi kipi izhajajo iz narave in so del narave, so posnetki njenih form, energije in hkrati iskanje absolutne zgradbe, popolne kompozicije, ki ni nikoli omejena, ločena in neponovljiva, temveč mnogotera različna in pestra. Vendar pa to ni posnemanje narave, bolj se zdi kot avtorjevo individualno preoblikovanje z njeno privolitvijo. Če smo v lastni izkušnji in zavesti dobili občutek, da nas je kiparjevo delo pripeljalo v svet, ki ga do sedaj nismo poznali in občutili, potem je njegovo ustvarjalno poslanstvo doseglo svoj namen.

Uravnoteženost med formo in vsebino kaže na dvojnost njegovega kiparskega ustvarjanja, ki se deli na razumsko in čustveno plat. Bistvo njegovih kiparskih kreacij bomo našli v nenehnem soočanju zavednega in nezavednega, resničnega in umišljenega. Kipar posledic svojega ustvarjanja nikakor ne pojmuje zgolj kot estetsko kategorijo, saj samo dejanje ustvarjanja doživlja kot fizično in duševno nujnost. Nezmotljiva kompozicija (kipar svoje osnovne zamisli nikoli ne spreminja), forma in vsebina so osnovne sestavine njegovih del v katerih je oblika podrejena celoti in celota doživetju, ki nam ga kipar posreduje kot uravnotežen in skladen odnos med izbranim motivom in načinom kiparske interpretacije v katerem išče svojo istovetnost in se pri uresničevanju lastnih zamisli spontano odziva svojemu notranjemu klicu.  
Jožef Matijevič

Razstava poteka v okviru Bilateralnega fokusa ’08.